BLOG
Komentarji, zanimive vsebine, članki, idr.
Uničevanje družinskih vrednot kot temelj obstoja trenutnega sistema
Dolgo časa že spremljam dogajanje v ločitvenih procesih, ki v svoje kremplje zgrabi ločene starše ter njihove družinske stiske zlorablja za doseganje nekih prikritih ciljev. Dobrobit otroka pa je tisto zadnje, na kar se v določenih primerih pomisli v celotnem postopku. Kljub temu, da je vsaka odločitev sprejeta v imenu »največje koristi otroka«.
Besede, ki mi danes padajo skozi tipkovnico, združujejo moj relativno pesimističen pogled na preživetje slovenske »družine« kot take in pa mojo iskreno skrb in prizadevanje, da slovenskim otrokom (preko njihovih staršev) vseeno pomagam ohraniti pojma »oče« in »mama« kot vlogi, ki sta nenadomestljivi in kateri morata ostati ključni v otrokovem življenju tudi po njuni ločitvi.
V prejšnjem stavku sem uporabil besedo dvojina. In to namenoma. Oba starša morata biti tudi po ločitvi čim bolj vključena v življenje otroka, tudi če se njuni poti razideta. Pri vzpostavitvi življenja otroka v dveh domovih imajo starši ogromno izzivov in veliko je specifičnih okoliščin, ki jih je potrebno upoštevati. Staršem je tudi težko predvideti, na kaj vse morajo biti pozorni pri načrtovanju prehajanja otroka med obema domovoma. Saj se večina staršev ločuje prvič in zato nima izkušenj, na katerih bi lahko gradili trdne temelje za prihodnost svoje družine.
Vse težje se znebim občutka, da se večina staršev za pomoč pri gradnji teh temeljev obrne na sistem, kateri pogosto daje vtis, da mu gre zgolj za lastno preživetje. Le malo pa za zagotavljanje resnične največje koristi otroka.
Niti ne vem, kje naj začnem z mojim razmišljanjem, ki je v zadnjem času tako polno nekih milo rečeno »čudnih zgodb«, da jih težko povežem v neko smiselno celoto. Pa naj zgolj povzamem nekaj besed staršev, v katere zaupam in za katere menim, da zelo dobro pokažejo na »zmedenost« sistema in popolno apatijo glede zaščite članov nekoč skupne družine.
ZGODBE MOJEGA VSAKDANA
Ničkolikokrat v zadnjem času slišim zgodbe in vprašanja obupanih mam, ki so stopile iz razmerja z nasilnim partnerjem. Kljub vsem prijavam in dokazom pa bivšega partnerja ne doleti noben ukrep niti v odnosu do otroka, ki je bil priča nasilju očeta nad njegovo mamo, niti v odnosu do mame, ki je bila žrtev nasilja. Groza. In potem dobim vprašanja teh mam, kako za vraga naj po ločitvi komunicirajo s tem nasilnim bivšim partnerjem, ki jih želi ves čas samo nadvladovati. Ko jih spomnim, da je potrebno v prvi vrsti zaščititi žrtve nasilja, in ko je to urejeno šele razmišljati o načinu starševske skrbi, so navadno precej nezadovoljne z odgovorom. Češ da jih nihče ne sliši in nič ne ukrepa.
Sam sem verjetno prvi vrsti tistih, ki sem proti vsakršnemu nasilju nad ženskami. Enako, kot sem proti vsakršnemu nasilju med moškimi. Še bolj pa obsojam to, da sta partnerja nasilna drug do drugega vpričo otroka. To je neposredna psihična zloraba otroka.
Vendar vzporedno s temi zgodbami slišim nove in nove zgodbe, ko mama bivšega partnerja obtoži nasilja nad njo ali nad otrokom, kljub temu, da nikjer ni nobenega dokaza. Čeprav tudi sodni izvedenci ugotovijo, da ni bilo nikakršne zlorabe, te mame vztrajajo pri svoji agonji blatenja bivšega partnerja ali njegovih članov razširjene družine. Še več – velikokrat mi očetje tudi poročajo, kako je celo mama prijaviteljica otroka večkrat ogrožala ali ga zanemarjala. V mnogih takšnih primerih pa sodišče nemudoma odredi prepoved približevanja očeta do otroka. Ta prepoved lahko traja tudi leto in več. In to kljub temu, da imamo Ustavo Republike Slovenija, kjer je v 27. členu jasno zapisana Domneva nedolžnosti. Da torej vsakdo velja za nedolžnega, ki je obtožen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
Kako za vraga je potem sploh mogoče, da imajo ti starši nemudoma ukrepe, kot da so resnični storilci kaznivih dejanj?
Podobno se dogaja tudi v primerih, ko očetje obtožijo matere zanemarjanja otroka. Imel sem že ogromno mam, ki so po pogovoru resnično izražale zaskrbljenost zaradi dobrobiti lastnega otroka in so bile obtožene zanemarjanja. Nekatere otroka lahko tudi že nekaj let niso videle. Oče, ki je podal (lažno) obtožbo, pa ima otroka pri sebi in materi ne dovoli stika z otrokom. Oziroma se sklicuje na besede zmanipuliranega otroka, ki ne želi k materi. Kljub temu, da ne obstaja nič dokazov za resnično zanemarjanje otroka, sistem ne reagira in sledi besedam očeta ter zmanipuliranih otrok. Kako zavržno! Hkrati pa poznam primere, ko je mama po 4 mesece bila v tujini in 13-letnega otroka puščala doma z obnemoglo babico. Mama za otroka ni skrbela, otrok je bil prepuščen ulici. Sodišče pa je zavrglo obtožbo proti materi za zanemarjanje otroka, ki ga je proti materi sprožil pristojni center za socialno delo.
Nezaslišano! Vse bolj me prevzema občutek, da se sistemsko uničuje slovenske družine in predvsem otroke!
Pa da ne bom ostal le pri temah resničnih in lažnih prijav nasilja, o izprijenosti sistema lahko nadaljujem tudi še naprej.
ABSURDNOST BREZ PRIMERE
Poznam primer, ko je gospa obtožila otrokovega dedka spolne zlorabe (seveda je to dedek po očetovi strani, mama pa se trudi v celotnem postopku čim bolj zmanjšati obseg časa med očetom in otrokom). Izvedenci in vsi strokovnjaki so ugotovili, da je bila to lažna ovadba in da zlorabe v resnici ni bilo. Mama je preko svojih vez dosegla, da je bila med dedkom in otrokom prepovedana tudi kakršnakoli telefonska komunikacija. Z izmišljeno zgodbico je mama sodnici posredovala informacijo, da je dedek kljub prepovedi klical otroka (kar se v resnici ni zgodilo). Dedek je dobil kazen za kršenje sodne odločbe v višini 5.000 €, ki jo je moral plačati. 5 dni po plačilu te kazni pa je sodišče izdalo sklep, da se dedek in otrok lahko slišita po telefonu.
Kako podlo se uničuje družinske korenine, družine, starše in stare starše. Mnogi stari starši povsem izgubijo stik s svojimi otroki, ko jih neusmiljeni in narcistični starši povsem »odrežejo« najprej od starša, nato pa še od dedkov, babic, stricev, tet in celotne razširjene družine.
In to sistem podpira. Proti temu sistem ne ukrepa. Sistem deluje po principu – če starš pozna pravo osebo na pravem položaju ali če je uspešen govorec in manipulator, potem ta starš lahko doseže vse.
Sodni izvedenci
V takšne sprevržene sodne malverzacije se potem vključuje še sodne izvedence, ki jih je vedno »premalo« in ki naj bi bili vrhunski strokovnjaki za področje izvedenstva zgolj zato, ker so pri svojih stanovskih kolegih naredili izpit za izvedenca. Rezultat tega izpita sicer ni pomemben. Saj poznam primere, ko je klinični psiholog opravljal delo izvedenca, še predno je bil sploh znan rezultat izvedenskega preizkusa in še predno ga je pristojno ministrstvo sploh potrdilo za izvedenca. Kako zavržno igranje z otroškimi življenji je šele to. In kako evidentno je, da si sodni izvedenec brez pretiranega naprezanja, če si le NAŠ.
Sam sem z iskreno željo, da bi pomagal slovenskim otrokom in njihovim družinam, tudi oddal vlogo za to, da bi postal sodni izvedenec. Vendar, ker nisem iz njihovih vrst, sem s strani ministrstva dobil pojasnilo, da bi zaradi pomanjkanja izkušenj na pravem področju slovenskim družinam pri izvedenstvu naredil preveč škode. Kljub temu, da sem analiziral kar nekaj knjig, strokovnih člankov, kar nekaj knjig sem prevedel v SLO jezik, ob prijavi sem več kot 10 let vsakodnevno delal z otroki ločenih staršev in njihovimi starši v stanovanjski skupini, navedel sem vsa moja izobraževanja po Sloveniji in tujini… In še bi lahko našteval. Mislim, da je zelo malo sodnih izvedencev s takšnimi referencami in izkušnjami neposrednega kontinuiranega dela z otroki ločenih staršev.
No, ko sem pred nedavnim izvedel še en šokanten podatek, sem dobil še dokončno potrditev, zakaj in komu bi bil s svojim delom najbolj škodljiv. Nek gospod mi je namreč poročal, da je sodni izvedenec za svoje delo, ko se je s člani njegove družine sestal cca. 3-krat in spisal poročilo, državi izdal račun za svoje delo v višini – POZOR: 8.000 €! Po tem podatku mi je kristalno jasno, komu in zakaj bi bil jaz najbolj škodljiv.
HVALA – pristojno ministrstvo, da ste me zavrnili pri mojih iskrenih poskusih pomoči slovenskim družinam. Nisem želel biti del te ločitvene kuhinje. Želel sem zgolj iskreno pomagati otrokom. Zato sem resnično vesel, da ste me zavrnili in pokazali pravi obraz že takoj na začetku.
Varuh človekovih pravic
Tu je potem še Varuh človekovih pravic. Le ta pri vseh malverzacijah in umazanijah sodnega sistema, na katerega opozarjajo starši, v večini primerov zgolj potrdi, da v postopku ni bilo storjenih nobenih napak. Le redko s prstom pokaže na osebe, ki so namerno škodovale otroku ali kakšnem staršu v določenem sodnem postopku (to pišem iz izkušenj staršev, ki so mi opisovale svoje družinske zgodbe).
Varuh človekovih pravic zaposluje odvetnike. Ti odvetniki so bili s sodniki na isti fakulteti in z nekaterimi lahko celo sošolci. Ti odvetniki so stanovski kolegi odvetnikov, ki na sodišču bijejo in podžigajo »krvavi boj« med starši – kdo bo koga bolj očrnil in komu bo uspelo z različnimi neetičnimi postopki (tudi že prej omenjenimi lažnimi prijavami) pridobiti prednost v ločitvenem postopku.
Bodo mar odločali v nasprotju s prakso stanovskih kolegov? Menim, da je takšno razmišljanje precej utopično.
IZGLEDA, KOT DA JE OTROK PRI VSEM TEM NEPOMEMBEN.
Nevladne organizacije
Skoraj bi pozabil omeniti še enega »nesistemskega« uničevalca slovenskih družin. To so nevladne organizacije, ki s svojimi manevri in pritiski uničujejo družine in še tisto nekaj morale v starših, ki se na njih obrnejo po pomoč. Ti predstavniki nevladnih organizacij imajo takšno moč, da se lahko kar sami – brez povabila, pojavijo na sodni obravnavi, ki je zaprta za javnost. In zagovarjajo starša, ki najbolj ustreza njihovim kriterijem "idealne stranke" za obstoj lastne eksistence.
Najbolj prikladni so starši, ki bivšega partnerja obtožijo lažnega nasilja. Takšnega starša bodo zagovarjali do onemoglosti. Ti (ne)strokovnjaki imajo toliko časa in denarja, da se lahko štirje zaposleni z iste institucije naenkrat pojavijo na sodišču in uperijo svoje puščice proti osovraženemu staršu ali pa proti socialni delavki, ki zelo verjetno bistveno bolje pozna celotno družino in se tudi bistveno bolje zaveda, kaj je v posamezni družini resnično najboljše za otroka.
Pritiski na te posamezne »svetle točke« znotraj sistema (tu mislim na resnično strokovne socialne delavce), ki podpirajo pomen družine in obeh staršev v življenju otroka, so enormni. In mnogi zaposleni tudi podležejo tem pritiskom in si najdejo drugo, manj stresno službo.
Le malo pa bodo taisti strokovnjaki naredili za zaščito resničnih žrtev nasilja.
Nezaslišano je, kako perverzne stvari dopušča in podpira naš sistem. Takšne nevladne uničevalce slovenskih družin sistem zelo lepo nagradi. Prispevki države v obliki nekaj milijonov letno so postali takšnim organizacijam že povsem samoumevni.
Hkrati pa država v nobeni obliki ne podpre oz. ne prisluhne drugim nevladnim organizacijam, ki se borijo za uveljavitev pomembnosti obeh staršev v življenju otroka tudi po njuni ločitvi. Še več – ker takšno društvo tako ogroža sistem in je v takšnem nasprotju z očitno sistemskim uničevanjem slovenskih družin, mu brez pojasnila odvzamejo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ker očitno ni v interesu javnosti, da družba sproducira zdrave, samozavestne, pravih vrednot polne posameznike, ki imajo v svojem primarnem okolju dobro podporo in stabilnost.
Namesto, da bi sistem pomagal zmanjševati konflikt in spor med ločenima staršema, ga v zelo veliko primerih le še povečuje.
Še en absurd
Če temu sistemskemu uničevanju družine, ki producira ranjene mlade odrasle brez pravih korenin in hrbtenice, dodamo še vse javne hvalospeve istospolnim skupnostim in njihovim pravicam, potem se resnično lahko zamislimo nad našo družbo.
Pa da ne bo pomote – sam nimam osebno nič proti bilo kateri spolni usmerjenosti. Zdi pa se mi neetično reklamirati ali pa na silo vsiljevati miselnosti, ki je v popolnem nasprotju z naravnimi zakonitostmi. Če bo vsak skrbel za to, da bo obdeloval zgolj svoj vrtiček, se nimamo česa bati.
Predno zaključim
V vseh institucijah, v vseh sistemih, v vseh virih pomoči so ljudje, ki delo opravljajo vestno, častno, strokovno in s srcem. In moj globok poklon gre vsem tem strokovnim delavcem, ki se trudijo pomagati družinam na zahtevnem razpotju! Saj je delo s konfliktnima staršema resnično izjemno psihično obremenjujoče in zahtevno.
So pa tudi ljudje, ki le sledijo nekim apelom, skriti doktrini, ali pa so zgolj naivni v svoji strokovni drži. Upam, da bo slednjih vse manj. Saj se jih je sistem pošteno nasitil.
Pa vendar – če na kratko povzamem moja spoznanja: Vse preveč je znakov, da je uničevanje družinskih vrednot nekaj, kar je »tihi cilj« trenutnega sistema. Kriza vsake družine, v kateri starša ne najdeta skupnega jezika, pa je hrana za sistem, ki se napaja ravno na bolečinah nedolžnih otrok.
Ob vseh teh spoznanjih, do katerih sam prihajam pri svojem delu, želim vas starše opozoriti, da resnično trikrat premislite, predno boste odgovornost za pomembne odločitve predali v roke sistemu.
Moje delo in trud, ki se v vsej svoji globini kaže skozi Učinkovit načrt starševstva, je lahko izjemno koristna alternativa in podpora, ki jo potrebujete starši v ločitvenem postopku.
Skrb za otroke – verjemite ali ne, dolgoročno pomeni tudi skrb zase. In ne prelagajte skrbi in pomembnih odločitev glede otroka na neznance.
Vsako upiranje in zavračanje tega, kar je resnično najboljše za otroka, se prej ali slej vrne kot bumerang. Oblika, velikost in hitrost tega bumeranga pa je staršem pogosto povsem neznana, vse dokler jih le ta ne zadane.
V kolikor želite starši »poskrkati« nekaj brezplačnih vsebin in okusiti vsebine Učinkovitega načrta starševstva, potem vas vabim, da se prijavite na program Najin otrok, najina odločitev. Na spodnji povezavi preverite, kdaj in kako vam je dosegljiva vsebina tega programa.
Moje delo in trud, ki se v vsej svoji globini kaže skozi Učinkovit načrt starševstva, je lahko izjemno koristna alternativa in podpora, ki jo potrebujete starši v ločitvenem postopku.
Skrb za otroke – verjemite ali ne, dolgoročno pomeni tudi skrb zase. In ne prelagajte skrbi in pomembnih odločitev glede otroka na neznance.
Vsako upiranje in zavračanje tega, kar je resnično najboljše za otroka, se prej ali slej vrne kot bumerang. Oblika, velikost in hitrost tega bumeranga pa je staršem pogosto povsem neznana, vse dokler jih le ta ne zadane.
V kolikor želite starši »poskrkati« nekaj brezplačnih vsebin in okusiti vsebine Učinkovitega načrta starševstva, potem vas vabim, da se prijavite na program Najin otrok, najina odločitev. Na spodnji povezavi preverite, kdaj in kako vam je dosegljiva vsebina tega programa.
Kljub vsem tem tragičnim in absurdnim zgodbam, ki jih opisujem v tem članku, pa vseeno situacija ni povsem brezupna.
Mnogi starši, ki so se poglobili v vsebine programa Najin otrok, najina odločitev, so mi poročala o izjemnih pozitivnih spremembah, ki so se zgodili tako v njihovi družini, kot tudi v odnosu strokovnih delavcev (ki so del sistema) do njih.
Zakaj je temu tako in kaj so ti starši storili drugače, preverite sami. Prijavite se na program na zgornji povezavi in okusite vsebine, ki so že mnogim staršem pomagale storiti korake v pravo smer - navkljub navideznemu boji z mlini na veter.
Predvsem pa vam starši iskreno želim, da sprejemate prave odločitve in da moč odločanja čim dlje držite v svojih rokah.
Pa srečno!
Matej