Opažam, da je nasilje staršev eden izmed relativno pogostih vzrokov za ločitev dveh partnerjev, ki sta starša skupnemu otroku.

Moje delo in moje usmeritve staršev v celoti temeljijo na moji nameri, da pomagam staršem pri pripravi načrta, kako bosta starša v dveh ločenih domovih skrbela za skupnega otroka. Glede na to, da nasilje med staršema ni tako redek pojav, dobim pogosto na predavanjih ali pri članih katerega izmed mojih programov vprašanja, vezana na nasilje v družini.

Vprašanja so v smislu: »Kaj pa je najboljše za otroka, če je bilo nasilje v družini? Zakaj o tem nič ne govorite v svojih programih ali pa na predavanjih?«

Dejstvo je, da je otrok žrtev nasilja, ne glede na to, ali je sam žrtev nasilja, ali pa je zgolj priča temu, kako nekdo izvaja nasilje nad njemu pomembno drugo osebno – npr. nad enim staršem.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini v četrtem členu v 2. odstavku jasno navaja, citiram: »Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.«

Ta citat daje jasno sporočilo staršem, da je otroka potrebno zaščititi pred nasiljem v družini. In to ne glede na to, ali sta starša ločena ali ne. Otrok ne sme gledati, kako oče tepe mamo ali pa mama tepe ali ponižuje očeta, saj otrok to doživlja na način, kot da nekdo tepe ali ponižuje tudi (del) njega. Otrok se namreč identificira skozi mamo in očeta – sebe doživlja kot pol oče in kot pol mama.

Bistvo, kar želim povedati, je to, da je potrebno otroka ZAŠČITITI pred nasiljem takoj, ko se to nasilje začne. Ne glede na to, ali sta starša ločena ali ne.

Je pa res, da je ločitev staršev pogosto korak v smeri zaščite otroka – da se en partner fizično oddalji od drugega in da otrok ne bo več priča nasilju med njima.

Na tem mestu podajam svoj pogled na to celotno situacijo, vezano na nasilje v družini, ki ima lahko v določeni meri vpliv na to, kakšen načrt bosta starša po ločitvi pripravila za prehajanje otroka med obema domovoma.

Menim, da če en starš izvaja nasilje nad otrokom ali pa nasilje nad bivšim partnerjem v prisotnosti otroka, da to dejanje samo po sebi kaže nerazumevanje otrokovih čustev in njegovega doživljanja s strani nasilneža. Če se starš ne zaveda, kako otrok trpi ob tem, ko se izvaja nasilje nad drugim staršem, potem to kaže na zmanjšane starševske kvalitete, ki imajo pomemben vpliv na razmišljanje o tem, koliko časa je smiselno, da otrok preživi s tem staršem, da bo to otroku v korist.

Razmišljanje, da otrok preživi manj časa z izvajalcem nasilja, kot pa z drugim staršem, je zato povsem na mestu.

Hkrati obstajajo tudi nezdravi odnosi med staršema, v katerih pa se nasilje dogaja zgolj med staršema, v odsotnosti otroka.

Takšna oblika nasilja je pokazatelj toksičnega odnosa med staršema, pri kateri pa otrok ni žrtev nasilja. V takšnih primerih je smiselno pogledati neposreden odnos, navezanost med otrokom in posameznim staršem. Na podlagi tega pa ugotoviti, kaj je najbolj v korist otroka in ali imata starša približno enakovredne starševske kvalitete in enako dobro skrbita za otroka, ne glede na njune prepire in konflikte.

Zaradi močne čustvene vpletenosti starša sicer po mojih iuzkušnjah le stežka v takšnih primerih razmejita svojo starševsko in partznersko vlogo. Pa vendar starše opogumljam, da se trudijo na situacijo pogledati skozi oči otroka, ne skozi lasten pogled na nezdrav odnos z bivšim partnerjem.

To je ta osrednja usmeritev, ki vpliva na vsebino načrta starševske skrbi.

Sicer pa je otroka potrebno zaščititi v vsakem primeru – ne glede na status staršev. Otrok ne sme biti žrtev nasilja ali pa priča nasilja nad njemu pomembnimi osebami. Ne glede na to, ali sta starša skpaj ali pa živita ločeno.

Matej