Na več kanalih sem v zadnjem času zaznal objave o tem, da Ministrstvo za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti objavlja, da so se na Ministrstvu negativno opredelili do uporabe izraza »starševsko odtujevanje«. Dodana pa je pojasnitev, da je takšno stališče ministrstvo zavzelo (povzemam) – da zaščiti žrtve nasilja. Saj se ob uporabi pojma starševsko odtujevanje prevečkrat zgodi, da je otrok prisiljen v stike z izvršilcem nasilja (v tem kontekstu se govori samo o očetih kot vršilcih nasilja) in se potem dela velika škoda tako otroku, kot tudi ženskam/materam.

Objavi sem zasledil na sledečih povezavah:

https://www.24ur.com/novice/slovenija/ministrstvo-proti-uporabi-koncepta-starsevskega-odtujevanja.html

https://www.facebook.com/search/top?q=ministrstvo%20za%20delo%2C%20dru%C5%BEino

Odločitev ministrstva pa temelji na pojasnilu, da starševsko odtujevanje nima nobene znanstvene podlage. Na 24ur.com je nek »dober poznavalec« tega področja, ki se je sicer opogumil svoje avtorstvo označiti zgolj z inicialkami, povzel še nekaj zanimivosti. Med drugim tudi to, da so v DSM 5 zavrnili uvrstitev tega pojma na seznam psihičnih težav.

Glede na to, da že vrsto let delam na področju starševskega odtujevanja, čutim moralno dolžnost, da se odzovem na tele odločitve ministrstva in zapise, ki krožijo po spletu.

Dinamika, ko otrok zavrača enega starša brez pravega vzroka, je zagotovo vredna posebne pozornosti in terja visoko stopnjo strokovne usposobljenosti. Ali to zavračanje enega starša in manipuliranje z otrokovimi čustvi imenujemo starševsko odtujevanje ali ne, je povsem nebistveno.

To je podobno, kot da bi se prepirali, ali je dovoljeno za drevo, ki ima majhne liste, belo lubje in raste navadno na obrobju gozda, dovoljeno uporabljati ime breza ali ne. Ime je v stvari nepomembno. Lahko tudi prepovemo uporabo besede "breza", vendar pa tam še vedno stoji drevo, ki ima belo lubje in majhne liste. Lahko ji rečemo tudi "hiša". Ne moremo pa temu drevesu odvzeti njegovih lastnosti.

Ministrstvo svoje odločitve utemeljuje na tem, da je starševsko odtujevanje strokovno neutemeljeno in da nima znanstvene podlage. Moj namen tegale komentiranja ni, da kogarkoli prepričujem v to, ali je nekaj znanost ali ne. Vendar pa, če določen izraz temelji na več kot 200 raziskavah po celem svetu, potem lahko zgolj nevednež trdi, da ta "termin" nima strokovnih temeljev. Dokaze in preglede teh raziskav tisti najbolj vedoželjni lahko najdete v strokovnem članku iz leta 2022 – TUKAJ (Harman, J. J., Warshak, R. A., Lorandos, D. & Florian, M. J. (2022).

Veliko vrhunskih raziskav je bilo že opravljenih na tem področju. Med drugim tudi raziskava dr. Rivlina in dr. Clawarja, kjer so analizirali v prvi fazi preko 700, na koncu pa skupno več kot 1000 družin z ločenima staršema. Proučili so dinamiko dogajanja v družini in analizirali rezultate različnih sodnih ukrepov v primeru neutemleljenega zavračanja enega starša.

Še najbolj absurdno pa je dejstvo, da ministrstvo zavrača termin "starševsko odtujevanje" in ga opredeljuje za neznanstvenega, brez da bi ministrstvo samo pripravilo kakršne koli analize ali raziskave. Lahko da se motim, vendar naj me kdo seznani s kakšno kvalitativno ali kvantitativno raziskavo, na podlagi katere je ministrstvo utemeljilo svoja pojasnila. Pojasnila, da so otroci ob uporabi termina starševsko odtujevanje prisiljeni v stik s (ponavadi nasilnim) očetom.

Že najmanjši minimum, ki ga terja razumevanje pojma starševsko odtujevanje, je ta, da če je bilo prisotno in dokazano nasilje v družini, potem ne moremo govoriti o starševskem odtujevanju. Kar pomeni, da v primerih, ko pristojne institucije potrdijo prisotnost nasilja v družini, lahko govorimo o utemeljenem zavračanju starša s strani otroka. V takšnem kontekstu se potem nikakor ne uporablja besede starševsko odtujevanje.

Verjamem pa, da je pristojnim težko narediti jasno ločnico med prijavo nasilja oz. zlorabe, in pa (s strani pristojnih institucij) potrjeno prijavo nasilja. Da je lažnih prijav res veliko v primerih visoko konfliktnih razvez, potrjuje kar nekaj raziskav. Da so lažne prijave (tako mater kot tudi očetov) v veliko primerih namenjene diskreditaciji bivšega partnerja in nimajo prave osnove, ugotavljajo raziskave v tujini. Nenazadnje pa tudi pri nas sodni izvedenci ugotavljajo, da je veliko lažnih prijav nasilja v visoko konfliktnih družinah. Pa vendar je dr. Zalar, ki je to tudi javno izpostavil, bil deležen velikega medijskega linča. Namesto da bi se pristojni povprašali, ali je to res in kako škodljive posledice imajo lažne prijave nasilja na odnose v družini.

Pa da nadaljujem malce bolj seksistično oz. da malo bolj spolno diferenciram dogajanje v družini, kjer otrok brez pravega razloga začne zavračati enega starša.

Znanost starševskega odtujevanja ugotavlja, da so motivi za čustveno manipulacijo otroka po spolu različni. Po ugotovitvi raziskav matere čustveno nezdravo navežejo otroka nase do stopnje, da začne otrok zavračati očeta, zaradi sledečih najpogostejših motivacijskih dejavnikov: lastniški odnos do otroka, močna povezava lastne identitete z otrokom, materialno okoriščanje, ipd.

Medtem ko imajo očetje, ki čustveno manipulirajo z otrokom, povsem drugačne motive. V raziskavi Clawar & Rivlina so ugotovili, da očetje manipulirajo z otrokom zato, ker s tem nadaljujejo psihično nasilje nad bivšo partnerko. S tem, ko ji »odvzame« otroka, jo še vedno nadzira in se ji maščuje. Četudi nista več skupaj. Pri očetih gre torej za nadaljevanje nasilnega odnosa med očetom in bivšo partnerko. V takšnih primerih torej otrok zavrne svojo mater.

Tem ugotovitvam raziskav lahko pritrdim tudi sam. V praksi sem se namreč srečeval s podobnimi odnosi in razmerji med staršema, kjer je bilo prisotno odtujevanje.

Če malce poenostavljeno povem – v primerih, kjer je bil oče res nasilen do bivše partnerke, otrok navadno zavrne mater – ne očeta. Zato, ker oče nasilje nad mamo nadaljuje skozi čustveno manipulacijo otroka. Oče da otroku vedeti, da ga bo imel rad samo, če bo sledil njegovim navodilom.

Razumevanje tega, da otrok navadno zavrne starša, za katerega se zaveda, da ga bo imel rad ne glede na to, kaj se zgodi, je izven dosega razumevanja mnogih vpletenih v te kompleksne ločitvene dinamike.

In kot kaže, tudi ministrstvo tega NE razume. S tem pa se dela ogromna krivica vse materam, ki so izgubile in ki izgubljajo svoje otroke zato, ker bivši partner čustveno manipulira z otrokom. Veliko teh mater je bilo resnično žrtev nasilja s strani bivšega partnerja. Ministrstvo pa ugotavlja zgolj to, da je oče lahko nasilen in da svoje nasilje skriva za tezo starševskega odtujevanja. Ter da se v večini primerih otroka vrne nasilnemu očetu ali pa se vzpostavi stik z njim. Povsem pa ignorira celo vrsto sesutih mam, ki so ostale brez svojih otrok.

Ker…

Tudi matere so žrtve lažnih obtožb bivšega partnerja – obtožb zanemarjanja, nasilja, idr.

Tudi novi partnerji mater so žrtve lažnih prijav spolnega nasilja. Vse to je dokazano v raziskavah, ki za mnoge očitno »ne obstajajo«. In iz katerih selektivno izbirajo zgolj tisto, kar podpira enoumno ideologijo.

Nemalo sem imeli primerov, ko so se name obrnile matere, ki so izgubile stik s svojim otrokom, ali pa, ki so zavoljo postopkov in uspešnih manipulacij bivšega partnerja na dobri poti, da jih izgubijo. Če takole »čez palec« ocenim, je bilo do sedaj približno tretjino mater, ki so se name obrnile po pomoč, ker so jih otroci zavoljo pritiskov in manipulacij bivših partnerjev zavračali.

Uboge matere. Pred leti sem na mednarodni konferenci klepetal s kolegico iz Nemčijo. Dva tedna po najinem klepetu je imela delavnico za matere, ki so »izgubile« stik s svojimi otroki ravno zaradi čustvenih manipulacij – otroci so mame brez pravega razloga zavračali. Gospa mi je v klepetu razkrila šokantno statistiko. Na njen seminar se je prijavilo 8 mater. Od teh 8-ih ji je kar 6 prebolevalo ali pa prebolelo raka na dojki. Kako šokantna statistika, ki je le pokazatelj tega, kam se pri materah kanalizirajo negativna čustva in stres.

In ministrstvo matere s temi izkušnjami povsem ignorira. Ker se morajo skriti za množico feministično naravnanih žensk, ki celo življenje trdijo, da so žrtve nasilja in da se jim dela krivica.

In ubogi tudi očetje, katerih je številčno še več kot mater in ki ostanejo brez stikov s svojimi otroki zato, ker je otrok želel imeti ljubezen obeh staršev. Vendar se je moral ljubezni enega odpovedati, ker je moral slediti pričakovanjem starša, od katerega je postal povsem eksistencialno odvisen.

Pa da bom na tem mestu povsem jasen – sem proti vsakemu nasilju. Še posebej nasilju nad ženskami. Ženske ste zame nekaj najlepšega, kar je narava ustvarila. Ubogi pa tisti, ki dvigne roko nad žensko ali jo maltretira. Takšno dejanje je vredno vsakega obsojanja in kaznovanja. Nenazadnje sem tudi sam že stal na pogrebu, kjer smo zaradi femicida pokopali mojo sošolko iz osnovne in srednje šole – mamo majhne deklice. Grozno, absurdno, dejanje nasilnega partnerja je vredno vsake obsodbe!!!

Ob tem ne morem tudi mimo poudarka, da je psihično nasilje lahko enako ali še bolj uničujoče, kot fizično nasilje.

"Starševsko odtujevanje" ni nič drugega kot znanstveno utemeljeno področje, kjer je izjemno natančno določeno, kako je potrebno postaviti diagnozo. Zelo natančno so napisani vsi kriteriji, katere so potrdile različne neodvisne raziskave. Res pa je, da če teh zadeve ne poznaš, potem je težko trditi, da obstajajo.

V znanju je moč. Ne v tem, da se delamo »nevedne« in upamo, da nam bodo drugi verjeli ali nam sledili.

Sam sem prebral in analiziral več kot 15 tujih knjig in več kot 50 strokovnih člankov s področja čustvene manipulacije otroka in neutemeljenega zavračanja enega starša (namenoma se izogibam besedi »starševsko odtujevanje«, saj se da tudi brez uporabe te besede vso tovrstno dinamiko brez kakršnih koli težav pojasniti). Pa še vedno težko rečem, da bi vedno z zanesljivostjo uspel narediti točno družinsko anamnezo. Saj so odnosi pogosto izjemno zapleteni.

Izjemno veliko stvari se dogaja v ločenih družinah. Pri vzpostavljanju pravega kritičnega očesa glede dejanj enega in drugega ločenega starša po moji oceni že zelo veliko pomaga, če se vprašamo: "Ali bi npr. zavoljo tovrstne obtožbe, katero je en starš sprožil na račun drugega starša, tudi v družini z ne-ločenima staršema sodišče ukrepalo in npr. omejilo stik med otrokom in enim staršem?" Če povem drugače, v vzgojni situaciji, ko npr. mama otroka trikrat prosi, naj nekaj naredi, pa tega ne stori, za ne-ločeno mamo ni nič posebej sporno, če 6 letnemu otroku dve "naloži po riti", da se otrok zgane. Če pa to stori ločena mama, je takšno dejanje lahko že temelj za prijavo fizičnega nasilja nad otrokom.

Če npr. ne-ločeni oče najstnico, ki jo razganja, zapre v sobo, ker jo zaradi slabih ocen ne pusti na izhod, je to lahko normalen vzgojni ukrep staršev v ne-ločeni družini. Če isto ukrepa ločeni oče, je to lahko hitro povod za mamo, da prijavi nasilje ali pa zanemarjanje otroka.

Skratka, stvari so daleč od črno-belih. Zato so obravnave v konfliktnih družinah izjemno zahtevne.

Če se malo vrnem na uporabo pojma Starševsko odtujevanje - sam nimam nobenih težav, da namesto izraza »starševsko odtujevanje« uporabljam izraz »čustvena manipulacija otroka«. Opisoval bom povsem iste stvari in povsem isto dogajanje v družini. Ker bistveno je to, kar se dogaja v družini. In ne to, kako to poimenujemo. Bistveni so načini in strategije, kako se en starš trudi uničevati odnos z drugim staršem. Bistveno je to, da mora otrok zaradi zadovoljevanja starševih čustvenih potreb povsem zanemariti in potlačiti lastne razvojne in čustvene potrebe (želaj po ljubezni obeh staršev). In bistveno je to, kako se posledice kažejo v vedenju otroka. Nikakor ni bistveno to, kako to poimenujemo. Še bolj bistveno pa je to, kako potem sodišče ukrepa in na kakšen način sledi temu, kar je najboljše za otroka ločenih staršev – da sta tudi po ločitvi oba starša čim bolj vključena v njegovo odraščanje, če je le to možno glede na razdaljo med domovoma in če imata starša približno enakovredne starševske kvalitete.

Ko je prisotno nasilje, zloraba droge, odsotnost enega starša, zanemarjanje idr., pa tovrstni postopki niso vprašanja starševske skrbi, ampak vprašanja zaščite otroka.

Naj na tem mestu tudi jasno povem, da resnično zlorabljeni in zanemarjeni otroci nikoli ne bodo tako zavrnili starša, kot starša zavrne čustveno zlorabljen otrok. Ta otrok nikoli ne bo tako nespoštljiv in nesramen do starša, kot bo zmanipuliran otrok, ki je žrtev pritiskov in pričakovanj enega starša. Za to obstajajo znanstveni dokazi, ki so nastali ob sodelovanju znanosti o Starševskem odtujevanju in znanosti o Medosebnem sprejemanju in zavračanju. Do podobnih izkušenj in uvidov pa sem prišel tudi sam ob svojem dolgoletnem delu z otroki s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Želja po stiku in odnosu z biološkim staršem je ena najbolj osnovnih nagonskih potreb otroka. Resnično zanemarjen otrok si ves čas želi, da bi se zlorabljajoči ali zanemarjajoči starš spremenil. Ves čas upa, da bo starš postal boljši starš. Vedno znova in znova daje tak otrok staršu priložnost, da se izkaže. Da se dokaže, da se je spremenil. Žal večina teh otrok vedno znova doživi novo in novo razočaranje. Dokler na koncu res ne obupajo nad tem staršem. Le redko se tak otrok odvrne stran od tega starša. Saj se zaveda, da ima le enega očija, in le eno mami. Ob tem mojem pisanju mislim na 13 letnega fanta, katerega mama gre tudi za 4 mesece v tujino in je fant ne vidi. Pa vseeno ves čas upa, da je mami kaj mar zanj. Pomislim tudi na 16 letno deklico, katere oče je alkoholik in se je po ločitvi od mame odselil - šel je živet z dekličino polsestro. Kako absurdno in patološko... Pa je deklica vseeno vztrajala, vzdrževala kontakt in upala, da se bo oče spremenil, ozdravil, nehal piti... In še bi lahko našteval primere resnično zlorabljenih in zanemarjenih otrok, ki so upali...

_____________________

Če bi imela odločitev ministrstva kakšne resne in strokovne temelje in če bi vsi naivno sprejemali takšne sicer javno zelo popularne absurdnosti, potem verjetno tudi sam ne bi pomagal že toliko otrokom. Povedano drugače, potem se sam ne bi tako poglobil v to področje in pomoč družinam s tovrstnimi težavami. Pa da opišem zgolj nekaj najbolj drastičnih primerov:

- Potem verjetno zdajle ne bi mogel omeniti, da sem pred tremi leti po enomesečnem delu s celotno družino otrokoma vrnil očeta. Pred mojo obravnavo otroka nista bila na očetovem domu že več kot 4 leta. Leto pred tem so se videli vsega skupaj cca. 6 ur. Otroka sta očeta na začetku obravanve močno zavračala. Nista želela biti niti z njim v isti sobi. Po obravnavi sta brez težav preživela z njim po 2 tedna skupaj v času počitnic. (Verjetno ne zato, ker sta bila vrnjena nasilnemu očetu...)

- Potem verjetno ne bi v Torontu pred leti pomagal pri izvedbi programa Family Bridges, kjer sem materi pomagal navezati nazaj stik z močno zmanipuliranimi otroki - tremi sinovi. V prvem delu delavnice je eden od otrok svojo sovražnost izkazal tudi na način, da je mater pljunil v obrazu. Na koncu intenzivnega 4-dnevnega dela z njimi so močno povezani odšli skupaj domov. (verjetno ne zato, ker so bili nazaj dodeljeni nasilni materi)

- Potem verjetno ne bi pred leti uspešno s pomočjo programa Family Bridges povezal mamo in polnoletno hči iz Dunaja. Pred prihodom na program se več let nista videli, manipulativni oče je mamo povsem "odrezal" od obeh hčera, hkrati pa je mama morala plačevati astronomsko preživnino za dekleti, ki jih ni videla. Polnoletna hči se je odločila, da bo sledila maminemu predlogu in prišla na ta program. Po intenzivni delavnici živita mama in dekle spet skupaj in dekle je dodobra prepoznalo, kakšnih manipulacij in pritiskov je bila deležna.

- Potem verjetno ne bi bil trenutno v dogovarjanju z mamo iz Švedske in mamo iz Poljske, da bi tudi zanjo izpeljali program Family Bridges.

Kakorkoli, dinamike in odnosi leta po ločitvi so lahko izredno kompleksni in izjemno stresni za otroka.

Mnogokrat kopja, ki jih ločeni starši lomijo na plečih otrok, otroke povsem uničijo. Če k temu svoj »piskrček« doda še sistem s svojimi absurdnimi ukrepi in manevri, pa je še toliko hujše za otroka. Včasih je to težko uvideti.

Naj za zaključek dodam še izpis iz Goldsteinove knjige Handbook of Child Custody (2016):

Goldstein opisuje, kako je psiholog obravnaval mladega moškega, ki je bil že 15 let odtujen od svojega očeta. Obravnavan je bil zaradi težav z depresijo. Med obravnavo je ta mladi moški uspel znova vzpostaviti stik s prej odtujenim očetom. Ob tem je spoznal, da je imel ogromno negativnih prepričanj in predstav o očetu, ki pa niso bile resnične. To spoznanje je bilo za mladega moškega izjemno zahtevno in begajoče. Njegov občutek, da je izdal očeta, je bil zanj tako obremenjujoč, da si tega ni uspel odpustiti in integrirati v svojo samopodobo in samozavedanje. Kot rezultat tega je kasneje med obravnavo storil samomor.

Če si želi kdo prebrati še kakšno strokovno utemeljitev (za tiste, ki daste kaj na znanost) oz. replike na večino absurdnih obrazložitev, na katerih ministrstvo utemeljuje svoje odločitve – v Kanadi so analizirali 500 sodnih primerov in o tem napisali strokovni članek. Upam, da bom sam dobil dostop tudi do kakšne tovrstne analize slovenskih ministrstev in strokovnjakov.

Članek: Gender and Child Custody Outcomes Across 16 Years of Judicial Decisions Regarding Abuse and Parental Alienation

P.S.: Aja, pa da ne pozabim še to pokomentirati. V DSM 5 ne sprejmejo termina »starševsko odtujevanje« zato, ker ocenjujejo, da je »odtujevanje oz. zavračanje starša" težava otrokovega okolja in dinamike v okolju. Nikakor ne zavračajo tega, da bi en starš lahko škodljvo vplival na otroka in izvajal pritisk na otroka do te mere, da bi otrok zavračal enega starša. Gre za to, da to vidijo kot težavo okolja, v katerem otrok živi. Ne kot psihiatrično motnjo. (vsaj takšno je bilo stališče pred leti, ko sem še res od blizu spremljanje vse dogajanje okoli starševskega odtujevanja)

Linčajte me, psujte me, pribijte me na križ. Za moje otroke sva enako pomembna tako jaz, kot tudi mama - moja partnerka. Enako je v večini družin ne-ločenih staršev. Večina otrok ločenih staršev si želi, da bi šla starša spet živet skupaj. In jaz bom še naprej pomagal družinam, da se tudi po ločitvi starši in otroci čim bolj približajo načinu življenja v dveh domovih, kjer sta oba starša za otroka pomembna - vsak po svojih najboljših močeh.

Matej Zaplotnik, avtor knjige Starševstvo po ločitvi