Komentarji, zanimive vsebine, članki, idr.
Prikriti nadzor starša s strani bivšeg partnerja
Funkcioniranje ločenih družin predstavlja cel spekter različnih dinamik, ki lahko opisujejo odnose v družini z ločenima staršema. Marsikateri starši uspejo vzpostaviti mirno in varno okolje za otroka tudi v dveh domovih. Seveda ima življenje v dveh domovih kljub vsemu veliko izzivov tako za otroka kot tudi za starša. Pa vendar mnogi izmed njih uspejo razmejiti svoje starševstvo od pretekle partnerske zveze. Na ta način se čustveno 'odvežejo' od bivšega partnerja. To pa otroku nudi možnost in priložnost, da ima tudi po ločitvi rad oba starša.
Pri vseh družinah pa seveda ni tako. Neredko se zgodi, da do ločitve pride na željo oz. pobudo enega starša. Pri čemer se drugi starš s to pobudo ne strinja oz. se ne želi ločiti. V takšnih primerih le redko oba starša uspeta razmejiti svojo starševsko in partnersko vlogo. Prekinjena partnerska zveza v staršu, ki se ni želel ločiti, vzbudi mnoga čustva in predvsem željo po tem, da bi tudi po ločitvi še vedno imel neko vez z bivšim partnerjem oz. partnerko. To vez pa želijo starši vzdrževati predvsem v obliki nadzora nad bivšim partnerjem, kateremu ne dovolijo, da bi lahko v vsej svoji polnosti začel z novim življenjem.
Naj naštejem nekaj načinov tega »podaljšanega« nadzora med bivšima partnerjema:
1. Finančni nadzor – ta način nadzora je navadno skrit za izjemno stresnim in zahtevnim sodnim postopkom, v katerem želi en starš pridobiti enostarševsko skrb za otroka, ob tem pa zahteva plačevanje nerealno visoke preživnine s strani bivšega partnerja. Na ta način želi vzpostaviti okolje, v katerem bi finančno povsem izčrpal bivšega partnerja, s tem pa nadzira tudi njegovo počutje, njegov življenjski standard, idr.
2. Čustveni nadzor – mnogi starši, ki se niso želeli ločiti od bivšega partnerja ali se mu želijo maščevati, izvajajo čustveni nadzor nad bivšim partnerjem na način, da ga čustveno čim bolj prizadenejo. In kaj je najboljši način za to? Otroci staršem največ pomenijo. In če en starš uspe drugemu staršu »odvzeti« ljubezen njegovega otroka, je to najhujša bolečina, ki jo bivši partner lahko doživi. Ta način nadzora s seboj prinese predvsem čustvene manipulacije otrok, pri katerih en starš uničuje odnos med otrokom in drugim staršem. Starš, ki na otroku izvaja čustveni pritisk, v otrokovih očeh utrjuje negativno podobo drugega starša z namenom, da otrok začne drugega starša zavračati. Spoznanje, da te zavrača lasten otrok, za katerega si kot starš pripravljen dati in narediti vse na svetu, je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi staršu.
3. Življenjski nadzor – s tem poimenujem nadzor, pri katerem en starš s svojo gorečo pripravljenostjo, da bi skrbela za otroka, ter hkrati nepripravljenostjo vzpostavljanja kakršne koli redne rutine, skuša nadzirati celotno življenje drugega starša. To pomeni, da se starš ni pripravljen nič dogovoriti, kako bi potekali redni stiki z otrokom. Češ da mu njegova služba ali obveznosti to ne dopuščajo. Da pa bi imel čas z otrokom vedno, ko bo »lahko«.
Bivši partner je pri takem staršu navadno zelo skrben starš in razmišlja, da je super, da ima otrok vsaj nekaj stikov z drugim staršem. Ta starš se zaveda pomembnosti tega, da ima otrok tudi po ločitvi oba starša. Vendar pa takšna pozitiva in skrb za otroka navadno pomeni, da ti starši težko karkoli dolgoročno načrtujejo v svojem življenju. Saj nikoli ne vedo, kdaj točno bo imel bivši partner čas, da se bo lahko posvetil otroku. Ne tako redko se zgodi, da ti skrbni starši npr. na četrtek izvedo, da bi bivši partner pa imel čas, da bi vikend preživel z otrokom. Ali pa sta bila starša že od začetka tedna dogovorjena, da bo otrok npr. za vikend z očetom, pa si le ta v petek premisli, da pa ne more biti z otrokom, češ da je nekaj prišlo vmes. In tako mora starš, ki je že načrtoval, da bo za vikend prost in da bo morda šel kaj v hribe ali preživel čas s prijatelji, spremeniti svoje načrte.
Na ta način si starši zelo težko zorganizirajo stvari vnaprej in zaradi zgoraj opisanega načina funkcioniranja starši lahko pomembno vplivajo na celotno življenje bivšega partnerja. Slednji si težko zorganizira kakšne vikend ali počitniške aktivnosti vnaprej, s tem pa ima starš tudi zelo omejene možnosti, da v polnosti začne živeti življenje, ločeno od bivšega partnerja.
Sodna odločba, ki natančno in jasno določa, kako bosta starša skrbela za otroka v dveh ločenih domovih, močno omeji marsikatero obliko nadzora med bivšima partnerjema. Vsi ti nadzori se namreč vršijo »na plečih otrok«. V jasni sodni odločbi nikakor ne sme pisati, da bodo stiki potekali »po dogovoru med staršema«, ali pa, »stiki bodo potekali, če bo otrok izrazil željo«.
Jasna sodna odločba pomeni, da je čim več stvari glede prehodov otroka med domovoma vnaprej natančno določenih. Da se s tem tudi zmanjša potreba po dodatni komunikaciji med staršema. S tem se tudi zmanjša možnost morebitnih kasnejših konfliktov med njima.
Zavedam se, da se večina staršev ločuje prvič in da je zato težko predvideti, kaj vse gre lahko ob prehajanju otroka med dvema domovoma narobe in kje lahko nastanejo težave. Zato vam znajo morda koristiti izkušnje in nasveti nekoga, ki že 15 let dela z družinami z ločenimi starši. V tem primeru veste, kje me najdete (info@matejzaplotnik.com)😊
Pa veliko uspehov pri sprejemanju pomembnih odločitev vam želim.
Matej Zaplotnik