V svojem dolgoletnem delu z družinami z ločenima staršema in drugimi otroki, ki prihajajo iz težkih družinskih okolij, so name posebno močan vtis naredili otroci, ki hodijo naokoli le s polovico srca. Pa ne mislim s tem to, da imajo ti otroci zdravstvene težave.

S tem mislim na otroke, ki so tako ali drugače izgubili enega starša.

V primerih iz moje prakse je bilo največ otrok takšnih, da sta se starša razvezala in da je otrok po ločitvi ostal le pri enem staršu. Z drugim staršem pa praktično ni imel več stika.

Vzroki, zakaj je do tega prišlo, so različni. Pa naj naštejem nekaj konkretnih primerov, v katerih si bom imena otrok izmislil, opis družinskega ozadja pa predstavlja povsem realno zgodbo.

V primeru Jureta je mama že kmalu po njegovem rojstvu, ko je bil star približno eno leto, izginila in se preselila k drugemu partnerju. Za Jureta ni nikoli skrbela, nikoli se ni zanimala, kako je z njim. Jure od takrat naprej živi z očetom, kateremu pomagata skrbeti za Jureta tudi očetova sestra in očetova mama. Danes je Jure star že 16 let.

Tinini starši so se ločili, ko je bila stara 9 let. Oče se je po ločitvi od mame odselil in ima velike težave z alkoholom. Deklica si izjemno želi očetove pozornosti in tega, da bi poskrbel zanjo. Vendar zaradi težav z alkoholom tega ne zmore. Kljub mnogim razočaranjem je deklica ves čas upala, da bodo očetove težave izzvenele in da bo kaj skrbel zanjo. Vendar pa do tega žal ni prišlo. Očetu je dala ogromno priložnosti, ki pa niso prinesle nobenega uspeha. Le novo in novo razočaranje.

Starši mladostnice Tanje, ki jo omenjam v prejšnjem blog zapisu, se je od devetega leta naprej borila, da bi po ločitvi staršev imela stike tudi z očetom. Živela je pri mami, vendar jo je mama po ločitvi večkrat pretepla, če je deklica izrazila željo, da želi k očetu. Tanji je sicer uspelo vzdrževati minimalen odnos z očetom, vendar pa je bila cena za to izjemno visoka. Več kot 12 let je bila deklica pod hudimi pritiski mame.

To je le nekaj zgodb otrok ločenih staršev, s katerimi se sam srečujem pri svojem delu z družinami z ločenimi starši. Ti otroci, ki odraščajo brez enega starša, so res posebni. Pri vseh je moč začutiti posebno praznino v njihovih očeh. Praznino, ki sega do njihovega srca. In take rane je res, res težko zaceliti.

Izjemno težko je tem otrokom najti nek smisel v življenju. Izjemno težko jih ne motivirati za delo za šolo. Težko ti otroci najdejo motivacijo za kakšne hobije, za karkoli. Saj jim v njihovi notranjosti ves čas odmeva tisti notranji glas, ki pravi: »Zakaj pa bi to delal, če niti toliko nisem vreden, da bi zame skrbel tisti, ki me je spravil na ta svet.«

Ti občutki otrok se kažejo v njihovih praznih pogledih, v melanholiji, v pesimizmu in v negativnem pogledu na njihovo prihodnost. Le redko so ti občutki izrečeni na glas. Le redko o njih otrok glasno spregovori. Dobro poznavanje otroka, njegovih razvojnih potreb, njegovih notranjih želja in temeljev za prihodnost pa ti dajo vedeti, kdaj in kje so se ti temelji začeli podirati.

Zato, dragi starši, poskrbite za to, da bosta oba starša tudi po ločitvi čim bolj vključena v življenje otroka. Saj je odnos in potreba po tem, da je oseba v stiku s svojim roditeljem, ena najosnovnejših prirojenih potreb posameznika.

V kolikor potrebujete podporo in smernice pri tem, kako sta lahko oba starša čim bolj zdravo vključena v odraščanje otroka v dveh domovih, pa veste, kje me najdete😊