Dragi starši!

Pogosto se zdi, da je ločitev poglavje, napisano v jeziku odraslih – z vrsticami, prepletenimi z bolečino, upanjem in novimi začetki. A med temi vrsticami so tudi šepetajoči glasovi otrok, katerih življenja so nepričakovano vzplamtela v novem ritmu sprememb. Danes vam želim predstaviti edinstveno perspektivo: zgodbo skozi oči otroka, ki je odraščal sredi ločitve.

To ni le zgodba o izgubi in prilagajanju, ampak tudi o odpornosti, odkritju in ljubezni, ki presega spremenjene okoliščine. Vzemite si trenutek, da dovolite, da vas ta pripoved popelje skozi kompleksnost čustev, s katerimi se otroci soočajo, ko se dom, kot so ga poznali, preoblikuje v dve ločeni, a enako ljubeči realnosti. Z vami delim to izkušnjo, da bi lahko bolje razumeli, podprli in ljubili svoje otroke skozi vse prehode, ki jih ločitev prinese."

"Bil je maj 1999 in starša sta nas posedla na našo sedežno garnituro, kjer smo pred tem vsi skupaj sedeli le redko. Jaz sem bila stara 11, brat 13, starejša sestra 15, najmlajša sestra pa šele 4. Takoj smo vedeli, da je zadeva resna in pomembna, ampak mislim, da takrat se nobenemu od nas 4 bratov in sestri ni sanjalo za kaj gre.

Dejstvo o že odločeni ločitvi je povedala mami, pogovora se ne spomnim oziroma točnih besed, ne vem niti ali smo otroci začeli jokati ali ne? Kar se spomnim od tega dne je, da sva z bratom, ki je 2 leti starejši od mene, potegnila skupaj (kot po navadi, saj sva bila kot rit in srajca) in sicer sva brez razmisleka povedala, da bova živela pri očetu.

Starejša sestra je rekla, da bo pri mami, najmlajša, pa je bila tako ali tako stara šele 4 in je mami določila, da bo pri njej. Kaj točno se je dogajalo potem se ne spomnim, spomnim se veselega obraza očija, ker sva se z bratom odločila, da bova ostala pri njemu. Temu pogovoru je sledilo mučno obdobje 5ih mesecev, ko smo še živeli skupaj, šli skupaj na morje, kar se je zgodilo prvič da sem se tega zavedala, saj je drugače oče vsako poletje odšel v Ameriko od junija do avgusta.

No, tisto leto je poskušal rešiti zakon, kateri je bil mrtev že nekaj časa (ne da bi mi otroci to vedeli že prej, ampak to vemo sedaj). Teh 5 mesecev je bilo obdobje prepirov, dretja, molitev za mami vsak večer (to smo delali po navodilih očija), spanja na različnih koncih, grdih pogledov, veliko tišine in strahu za nas otroke. Pri skoraj vsakem prepiru smo se skrivali pod mizami in poslušali, kaj in zakaj se kregata.

V tem vmesnem čas si je moja mami kupila tudi prvi mobitel (reglo), kjer sem enkrat v času njene odsotnosti videla, da jo kliče nek “prijatelj” oz. shranjenega je imela kot “muc.” Iskreno povem, da še zdaj mravljince dobim, če slišim, da se kateri par kliče ”muc in muca.”

No kakorkoli, spomnim, se da sem takrat mami vprašala, kdo je to, odgovora se žal ne spomnim (je pa to bil potem njen partner še naslednjih 15 let, dobivati sta se začela že leta 1998). Njega smo potem mnogokrat srečali sredi sprehodov, v restavraciji, na izletu, vendar takrat še nismo vedeli za koga gre. Se mi je pa zdelo zanimivo, da sta z mami imela enaki bundi.

Kakorkoli, v tem vmesnem času sem imela tudi pogovor s starejšo sestro, s katero sem si tudi delila sobo, in sicer v zvezi s tem, če jaz ne mislim, da mami trpi pri vsem skupaj in zakaj si želim ostati pri očetu. No, pogovor se je zaključil tako, da me je prepričala, da grem tudi jaz živeti z mami. In tako se je zgodilo. Vem, da sem očija takrat grozno prizadela.

Oktobra 1999 smo se nato odselile iz stanovanja za Bežigradom in odšle za 7 mesecev živeti k babi v Murglje. Dneva selitve se žal ne spomin, spomnim se le enega prizora, da je oči jokal, stal med vrati in ni dovolil, da bi odšli. Ostalih stvari se ne spomnim.

Potem se je začela 10letna vojna na sodišču za premoženje in skrbništvo nad otroki. Vpogleda v to dogajanje nismo imeli, razen, če nismo sami izbrskali kje pod kupom papirjev kakšen dokument, kateri se je nanašal na ločitev. Takrat so nam socialne delavke tudi določile obiske; vsako sredo; vsak drugi vikend; prazniki in počitnice pa so šli na pol. Vsakič, ko smo odšli od mami, je bilo težko, saj smo doma poslušali stvari o očetu, za katere dvomim, da so bile vse resnične, vendar smo jih takrat sestre kar vsrkale vase.

Verjamem, da je bil to ključni dejavnik pri tem, da se z očetom skoraj 10 let nisem bila sposobna pogovarjati normalno, saj sva se vedno skregala, ko sva se videla/slišala po mobitelu.

Enako pa je bilo tudi, ko smo bile pri očetu, tudi on ni ostal dolžen grdih besed o mami. Vendar smo za te besede bile manj dovzetne.

Obdobje, ko smo hodile k očetu, pa je tudi trajalo bolj malo časa, saj sva s starejšo sestro kmalu začeli uveljavljati svojo voljo glede obiskovanja. Žal je zaradi tega najmlajša sestra ostala sama v tem ognju obiskovanja in boja za zanjo.

Po 7 mesecih smo se preselile v bližino prejšnjega stanovanja za Bežigradom, da smo bile čim bližje očetu (bojda je s tem namenom mami kupila tam stanovanje). Vendar pa nam je mami pozabila povedati, da bo z nami živeli tudi njen partner (kateri je ravno takrat dobila službo 3 minute stran in je sam živel v Kranju in je bilo tako pač lažje).

No, jaz sem izvedela za njuno zvezo, ko sem videla njun odsev na steni, ko sta se poljubljala. On nam nikoli ni bil predstavljen kot partner, ampak je pa pač bil tam nadaljnjih 15 let. Odnos katerega smo punce razvile z njim, je bil vse prej kot normalen/družinski/prijatelski.

Komunikacijo smo omejile le na živjo in adijo, kaj drugega z njim nismo govorile, če je kaj vprašal, smo odgovorile zelo kratko. V zadnjih 4 letih je mama poskušala, da bi med seboj zgladili nestrinjanja in da bi se začeli bolje razumeti. Vendar pa po 10 letih slabega odnosa to pač (žal?) ni šlo skozi.

No, pa če vrnem na odnos katerega sta nam ustvarila starša v času ločitve.

Jaz sem tip človeka, na katerega si v tistem času z lahkoto dalo vplivati in sem marsičemu verjela (na žalost). Do mame smo imele razvito straho-spoštovanje in le redko smo si upale ugovarjati. Čeprav se nam ni vedno zdelo vse prav in kot veleva krščanska morala, pa vendarle smo jo na koncu ubogale.

Oče nam je želel na trenutke odpreti oči, vendar tudi sam ni znal najboljše z besedami in se je vedno vse končalo z blatenjem mame in našim jokom. Tudi pri njemu je zgleda krščanska morala zatajila. Oba sta namreč globoka verna. Kako sem se jaz v vsem tem času poteka ločitve in mojega odraščanja počutila, težko opišem z besedami. Mame sem se bala, jo spoštovala, ampak jo tudi imela izredno rada. Očija se bala nisem, sem pa se bala pri njemu imeti fajn (ker kaj bo rekla mami?).

Iz tega se je izvilo to, da nisem vedela, kako naj se pri njem obnašam in sem bila vedno slabe volje in razdražljiva. Ali kot me je oči rad pohecal (pa čeprav tega takrat nisem razumela kot šale), če sem Nevrvozna ali samo malo Nevrozna? Seveda mi tudi za očija ni bilo vseeno in sem ogromnokrat imela slabo vest in občutek krivde. Tega sem se znebila (pa ne še v celoti) šele 2 leti nazaj s pomočjo psihologa.

Kar me najbolj boli in kar še vedno zamerim svojim staršem je, da svojih nesoglasij, nestrinjanj, konca ljubezni, zamer, prizadetosti in jeze nista znala rešiti med seboj, za zaprtimi vrati, ampak sta v to svojo vojno ali tekmo vpletla še svoje 4 otroke. Do takrat smo bili namreč mi nerazdružljivi, potem pa so se stvari spremenile. Brat ni govoril z mano kakšno leto, z mamo ni govoril 4 leta. Na stenah našega stanovanja je mami napisala SMS sporočila, katere je prejela od brata in v katerih ji je očital določene stvari. In ona jih je napisala tja, da so jo opominjali - na ne vem točno kaj.

Vendar žal, smo vsak dan, nekajkrat na dan, to brale tudi me sestre. Hvaležna sem zdravemu razumu (če lahko tako rečem), da smo se bratje in sestre bili sposobni po nekaj letih usesti za isto mizo, si povedati svoje zgodbe in občutja. Povezati določene stvari v celoto, da smo ugotovili, da ne mami, niti oči nista nedolžna in so vsi sorodniki zraven igrali to igro. Verjetno pa se od takrat (pa se ne spomnim leta, nekje (2006/2007?), da smo se brat in sestre ponovno povezale med seboj.

Odnos, katerega imam sedaj z mamo in očetom, pa je z obema enako dober/slab. Po obiskih psihologa, sem se z vsakim posebej “usedla dol” in povedala, kar mi leži na duši in kako bo od sedaj naprej. In čeprav sta bila odziva daleč od tega, kar sem pričakovala, mislim da se vseeno razumem z obema dobro.

Kar bi sama spremenila za nazaj je to, da bi se bila sposobna postaviti sama zase in po robu staršem ter iskreno povedati, kar sem si takrat mislila. In srčno si želim, če bi se kdaj znašla v enaki situaciji, da bi bila sposobna situacijo prepoznati in se zavedati, da je na prvo mesto potrebno postaviti otrokovo otroštvo in njegov dobrobit. NE glede na to, koliko je otrok star, se zaveda vsega, kar se dogaja okoli njega in to spremeni njegovo osebnost, zamaje njegove temelje o družini, vrednotah in pomembnih stvareh v življenju. Najhuje pa se mi zdi, da če se sami ne zavedamo napak svojih staršev, o njih ne razmišljamo in jih poskušamo potlačiti, da se zgodba z lahkoto ponovi."

Vir: Lakovšek, J.: Zgodbe otrok ločenih staršev. Diplomsko delo. Ljubljana, 2018.